Pred nekaj dnevi mi je prišla v roke knjiga “Očetove zgodbe” (avtor Ivan Sivec). V njej sem s posebnim veseljem prebral reportažo “Tunjice dohitevajo čas”, ki jo je pisatelj za Gorenjski glas napisal v novembru 1968. Prijazno je dovolil, da zgodbo objavimo na naši spletni strani. Takole gre reportaža …
Tunjice so od Most oddaljene dobro uro hoda po kolovozu. Sicer vodi makadamska cesta s kamniške strani. Jesenskega sončnega dne sem se namenil v ta predel pod krvavčnimi slemeni na sprehod. Občudoval sem rumeno-rjavo-rdeče krošnje, travnate, hiše, ki slone ob gričkih, njive, ki se vijejo po lozah, hotel pa sem tudi prisluhniti utripu tamkajšnjega življenja.
Veliko je bilo že prelitega črnila, še več pa vročih misli in besed Tunjičanov, o plantaži jablan in hrušk na tunjiških tleh. Kaj kmalu sem izvedel nekaj podrobnosti.
Naletel sem na kmeta Savnika Jožeta, ko je obiral jabolka na plantaži.
»Več kot tri hektare njiv in travnikov sem imel tu. S kmetijsko zadrugo Kamnik smo sklenili kmetje kooperacijsko pogodbo. Z buldožerji so zravnali zemljo, nato pa naredili terase in posadili jablane in hruške. Posadili so okrog 22 ha. Zemlja se ni tako hitro usedla, zato se je s pozneje marsikje udrla in: razpokala, tako da so popokale tudi korenine. Marsikatera jablana se je posušila. Tudi ostali pogoji niso bili tako dobri, kot so predvidevali. Še lani je bilo malo pridelka, čeprav so nasadili plantažo že jeseni 1962. leta. Letos smo dobili kmetje zemljo zopet v svoje roke. Nerodno (more…)